Vodniški odsek

"Planinski vodniki so hrbtenica društvenega delovanja."
IME, PRIIMEKKATEGORIJA Kontakt telefon, mail
Robi Farkaš, načelnikA, B070 390 998; robertino3x@gmail.com
Mihela KosiA031 231 323; mihela.kosi@gmail.com
Melita HrovatA melitah@solavitanje.si
Vladko KoržeA, B, C, D, E041 465 355; vladko.korze@gmail.com
Milan KosiA, B070 856 740; milan.kosi@navigaris.si
Bojana VolkA, B051 393 797; bojana.volk@gmail.com
Feri KropecA, B, C, D, E*041 709 830;
krferi@gmail.com
Gregor KošecA040 642 099; gregor.kosec@gmail.com
Adriana VerdnikA*

Planinski vodnik je oseba, ki je ustrezno izobražena in vpisana v razvid strokovno izobraženih in strokovno usposobljenih delavcev v športu. Licenco mora potrditi vsaka 4 leta, vsakoletno pa mora oddati poročilo o svojem delu. Kategorizacija je navedena v 13. členu Pravilnika o planinskih vodnikih.

Anekdote

Planinski vodnik je oseba, ki ima na turi glavno besedo. Planinski vodnik se res NIKOLI ne izgubi. Kvečjemu zaide z idealne poti. Po možnosti tako, da udeleženci tega niti ne opazijo… 🙂

Kilometrina je za delo vodnika bistvenega pomena. Golobradega te včasih udeleženci ne jemljejo preveč resno in ko smo pred dolgimi leti šli na Snežnik, sem se na začetku ture predstavil kot vodnik in povedal pravila. Takoj me je en udeleženec opomnil, da je hodil v hribe že takrat, ko me še niti na svetu ni bilo in da bosta z ženo hodila tako kot bo njima odgovarjalo… 🙁

Hoja v skupini res ni za vse in včasih je bolje, da je skupina za kakšnega “težaka” manjša, pa zato bolj varna in učinkovita.

Šli smo na Dachstein in ker nismo bili vodniško “samooskrbni”, smo glavnega vodnika najeli. Takrat sem deloval po navodilih s tečaja in vsi, ki smo šli na težko turo preko ledenika, smo pri avtobusu morali pokazati ustrezno opremo – čelado, pas, dereze in alpinistično vrv na 5 oseb. Prespali smo v koči in zjutraj odšli na vrh. Pred ledenikom je bila komanda, da si nadenemo opremo. Vsi smo bili zatopljeni v svoje delo, le eden udeleženec je gledal naokoli in žvižgal. In čez nekaj minut se zaslišijo kriki z ledenika. Nekdo je padel in drsel kakšnih 100 metrov po ne prestrmem ledu in zraven kričal od udarcev. Takoj smo dobili poduk, da tudi “ne prestrmega” ledenika ga ni za podcenjevati.
Tudi tisto žvižganje je zamrlo in “žvižgač” mi ponudi nekaj tankih vrvic, da mu naredim improvizirani plezalni pas. Tako, potiho je povedal, da se mu je zdelo na pogled prelahko in da je pustil plezalni pas na koči…

Pred leti smo šli pozimi skozi Turski žleb. Razmere so bile idealne in Tursko goro smo osvojili brez težav, kjub temu, da smo imeli v ekipi novinca. Teden dni kasneje smo bili zopet na istem mestu, le v nekoliko drugi postavi. Vreme je pokazalo popolnoma drug obraz in sledi o stopničasti poti ni bilo. Pred sabo smo videli tri pikice, ki so se komaj kaj premikale. V kakšni uri smo jih dohiteli in jih prepoznali. Naš “novinec” izpred tedna dni in dva njegova “klienta”, vsi trije so pa “zamrznili” v situaciji. Ker smo bili v popolni opremi, smo jih navezali in pospremili do koče GRS na Okrešlju, nato pa nadaljevali na vrh.

Od takrat naprej smo na društvu našli denar za opremo, saj je glava društva na lastni koži izkusila, kaj pomeni varnost in ustrezno ukrepanje.

Dolomiti so bili nekaj let zapored naša stalnica in lepo vreme nam je praviloma odlično služilo, le ko smo hoteli na Sorapiss, ni in ni bilo sreče. Kljub temu, da je bil del našega denarja že tam, smo trikrat zapored odpovedali. Na koči so rekli, da se bodo konec leta pri “inventuri” odločili kaj z nami. In milostno so nam dodelili še en poskus, preden nam kavcija propade. Vreme je dolgo časa kazalo odlično in veselje nas je prevevalo… do četrtka, dan pred odhodom. Vremenska prognoza je nakazala na neke vremenske motnje in treba se je bilo odločiti, ali oditi v negotovost ali izgubiti že vplačane nočitve. Sreča je na strani pogumnih, si rečemo in gremo. Prvi dan, okoli jezera Sorapiss, je bilo nekaj kapljic, ki smo jih bolj ali manj spregledali, edino en član je nekaj časa hodil z dežnikom. Dela kot meteorolog… 🙂 Popoldan smo prišli na kočo San Marco, verjetno najlepšo kočo v Dolomitih. Težko je bilo predreti neprijaznost, očitno so nas zaradi prestavljanja že imeli dovolj in to se je tudi čutilo.Naslednji dan smo šli na vrh Sorapissa in ob povratku smo dobili steklenico šampanjca. Izredno lepa gesta od njih in čutiti je bilo, da jim je žal za “trdi” začetek. Ker so takoj za šampanjcem šli po drva, pripravljena za zimo, le kakšnih 50 višinskih metrov pod kočo, smo se ponudili za pomoč in stekla je spontana drvarska akcija. Ob slovesu so dejali, da tako dobre skupine še niso imeli in da smo res še dobrodošli.